Našega Indijanca Bineta smo dali na čelo naše čete. S Francijem bosta orala ledino in se prva spustila po reki. Jaka in Žiga odrineta takoj za njima, v zadnjem kajaku pa Polde in jaz. Želel sem bit zadnji, da bom morda lahko naredil kako dobro fotografijo, če mi bo uspelo. V začetku je bila reka zelo mirna, tako da smo morali kar krepko pljuniti v roke in veslati. Naš Bine je že cel poten, od debele obleke, ki jo ima na sebi in od veslanja.
Pa kakšen kilogram preveč tudi. Po dobri uri veslanja se ustavimo na majhnem otočku sredi reke, da malo predahnemo. Piva ni več, samo še voda za žejo. Pogledamo zemljevid, za naslednjim ovinkom lahko pričakujemo brzice. Preverimo če so sodi dobro zaprti in se odpravimo naprej. Reka postaja vse bolj deroča. Poldetu namignem, da greva malo bolj počasi. Šesti čut se mi je oglasil. Nekaj se bo zgodilo. Pripravim fotoaparat in rahlo zaostajava njimi. Jaka se obrne da pogleda kje sva midva, pomignem mu naj počaka. Bine in Franci pa veslata kot norca. Deroča voda jih premetava sem in tja. Fotoaparat že dela fotografije. In res, kot da bi vedel. Binetov kajak na divjih vodah v Bovcu je kot šibica na vodi, zdaj na vrhu brzice, zdaj pod vodo. Potem pa jih naenkrat, kot iz katapulta, vrže v zrak. Bine z razširjenimi rokami desno, Franci s krikom na ustih levo, kajak in sod pa naravnost naprej. Potem pa vsi zginejo za naslednjim ovinkom. Nasmejimo se na ves glas, pograbimo vesla in hitro za njimi. Ko pridemo mimo ovinka, sta oba že na suhem, zraven pa kajak s sodčkom. Bine ves jezen in razmazan od barv po obrazu, Franci pa se samo nasmiha. Ja, Bine je spregledal čer v vodi in sta z vso hitrostjo trčila naravnost vanjo. Še dobro, da se je vse srečno končalo.…