Pas za pravilno držo je bil zame dolgo nekaj, kar sem povezovala z opozorili. Z idejo, da ga nosiš, ker je nekaj narobe. Ker se držiš slabo ali ker te že boli. Šele ko sem ga preizkusila brez teh pričakovanj, sem razumela, da ne gre za popravljanje, ampak za opomin.
Prvi občutek ni bil omejujoč, kot sem se bala. Ni me silil v tog položaj, ampak me je nežno spomnil, kje je telo, ko se sprostim preveč. Pas za pravilno držo ne drži namesto tebe. Samo opozori. In prav ta razlika je pomembna. Ne prevzame nadzora, ampak ga vrne tebi.
Zanimivo je, kako hitro začneš opažati lastne navade. Kdaj se sesedeš, kdaj potisneš ramena naprej, kdaj pozabiš na hrbtenico, ko se zbereš pri delu. Pas za pravilno držo deluje kot tihi signal. Ne prekinja, ne moti, samo spomni. In sčasoma tega signala potrebuješ manj.
Opazila sem tudi, da ima največji učinek pri vsakdanjih opravilih. Za računalnikom, med branjem, pri dolgotrajnem sedenjem. Tam, kjer telo nezavedno išče udobje na račun drže. Pas za pravilno držo ne odpravi utrujenosti, jo pa prepreči, da bi se kopičila na napačnih mestih.
Danes ga ne uporabljam ves čas. In ravno to je bistvo. Je orodje za učenje, ne stalna opora. Pomaga, da se telo spomni, kako se počuti, ko je poravnano. V tem procesu je Pas za pravilno držo le tihi pomočnik, ki te nežno vodi. In ko enkrat ta občutek ponotranjiš, postane drža nekaj, kar pride od znotraj, ne od zunaj.
Sčasoma sem ugotovila še nekaj. Pas za pravilno držo vpliva tudi na dihanje. Ko se telo poravna, se prsni koš odpre in vdihi postanejo globlji, bolj mirni. To se prenese tudi na počutje. Manj napetosti v ramenih, manj tistega tihega pritiska v vratu. Drža ni več napor, ampak podpora. In ko se telo navadi na ta položaj, pas postane skoraj odveč. Ostane samo zavedanje, ki te spremlja tudi takrat, ko ga nimaš več na sebi.…