Pozno popoldne, s kužkom Pikijem sva ravna prišla s popoldanskega sprehoda.
Zazvoni telefon, prijatelj Bojan je v mojih krajih in me je povabil na večerno pijačo. Službeno je na poti v tujino, pa se je mimogrede oglasil, prespal bo v našem mestu, zgodaj zjutraj pa nadaljeval svojo pot. Dobiva se v mirnem lokalu ob obali. Bo soju sveč srkava vsak svojo pijačo in prijetno prijateljsko kramljava.
Odkar ima to službo, se le redko vidiva. Med pogovorom omeni, da je na trebuhu opazil nek čuden izraste, čudnih oblike in temne barve, ki se spreminja od temno rjave do črne. Počasi dvigne majico in pokaže znamenje.
Uf, res je čudno, pripomnim. Bojan spusti majico, pove, da je bil pri svojem zdravniku, ki mu je svetoval, da se naroči na odstranjevanje znamenj in mu napiše napotnico za specialista dermatologa. A kaj, ko je čakalna doba tri mesece in več. Ko se je želel prijaviti na odstranjevanje znamenj mu je sicer prijazna medicinska sestra dejala, da naj še izbere datum posega, pa ji nikakor ni mogel razložiti, da zaradi narave svojega dela tega ne more povedati, še sam ne ve kje bo naslednji teden, kaj šele čez tri mesece, tudi, če zdaj pove datum in kasneje ta dan ne bo mogel, bo spet moral čakati tri mesece na odstranjevanje znamenj. Čisto je obupan in razočaran nad našim zdravstvom. Predlagal sem mu, da naj proba se naročit na samoplačniško odstranjevanje znamenj.
Bo kar naslednji dan poizkusil srečo še tako. Spijeva, močan stisk roke in objem. Se vidiva naslednjič ko bom v teh krajih, še reče in odhiti proti hotelu, kjer ima plačano prenočišče. Naslednji dan malo pred poldnevom dobim sporočilo Bojana. Naročen na odstranjevanje znamenj, datum naslednji teden, lokacija moje mesto, cena dva zelenca. Če imaš denar gre hitro, tudi pri zdravniku.
Se vidiva na pijači na istem mestu in ob isti uri. Dolgo sporočilo, če sediš za volanom kombija, se nasmehnem in mu pošljem dvignjen palec.…